V zadnjem času so začele prihajati informacije, da so se v restavraciji Putr zadeve začele spreminjati. Med picerijami trzinske industrijske cone, večno povprečnim Narobetom in solidnim Čubrom v Križu naj bi bil Putr vse bližje slednjemu. Pa naj kar rečemo, da se ne moremo povsem strinjati, ponudba skozi našo večerjo je preveč nihala, je pa res, da je Putr od našega zadnjega obiska več kot očitno napredoval.

Putr v Trzinu ima nekaj prednosti, recimo veliko parkirišče in po novem tudi sobe, kjer si je mogoče malce odpočiti. Ima tudi enostavne malice oziroma kosila zmernih cen in celo zajtrke, a na žalost kar očitno zastarelo, morda nekoč moderno notranjost, ki se giblje med elementi eksotičnega pragozda in neprimernimi priredbami klasične umetnosti, še posebej sumljivi se zdijo veliki, umetno postarani ženski akti. Še nekaj: če se imenujejo restavracija, ne bi bilo slabo uporabljati prtov in prtičkov iz blaga.

Kakor koli, lahko rečemo, da smo v Putru kar dobro jedli. Ob penečem Isteničevem roséju (na kozarec ponujajo tudi prosecco Soligo) so za začetek postregli tatarski biftek in vitello tonnato. Oba recepta sta bila malce prirejena in za naše kraje razmeroma poceni. Tatarski (9,5 evra) je v primerjavi z osnovnim receptom vseboval še maline, ikre postrvi in olje mlade pečene čebule. Maso, ki ni tako pikantna, kot smo navajeni, skupaj z rumenjakom premešajo pri mizi in, še to je treba reči, govedina je nasekana, ne nastrgana ali mleta. Razmeroma velika porcija je imela konkurenco na drugi strani mize, kjer je na svojo priložnost čakala italijanska klasika vittelo tonnato, ki jo prav tako pripravijo malce po svoje, a zato nič slabše. Namesto rezin teletine s tunino omako prelijejo goveji jezik, ob kaprah je tudi nekaj svežih jagod, v pomoč je mlada špinača. Presenečenje za tiste, ki ste vajeni, da ta italijanska specialiteta v turističnih centrih doseže tudi 20 evrov: nič slabša v Putru stane osem evrov.

Na splošno so predjedi v Trzinu vredne svojega denarja, včasih uporabljajo tudi prestižnejše sestavine, škampe, kapesante, tuno ali kaviar, kot pravijo ikram postrvi. Sicer pa imajo tudi klasične narezke hladnih mesnin in sirov. Med predjedi gre seveda šteti tudi juhe, tri ali morda štiri so imeli tisto popoldne, ki se je počasi prevešalo v večer. Govejo, klasično paradižnikovo in še bogatejšo ter nekaj dražjo dnevno iz sušenih paradižnikov. Medtem ko je bila goveja z veliko rezanci, korenja in mesa klasična predstavnica svoje vrste, je bila paradižnikova gosta s sirom in zelenjavo. Za lačne – in lačni smo seveda vsi – so dodali še dve veliki brusketi, na katerih so zapekli mocarelo. Nasitno. In morda se bo slišalo malce čudno, a juhi se zdita zdajle, po spominu in zapiskih, morda najboljši del zgodnje večerje.

Sta pa, tudi zaradi velike količine, vplivali na kasnejši potek dogodkov. Drugače povedano, vprašanje je, ali niso lačnim športnikom prilagojene porcije prevelike za štirihodni set. A pojdimo po vrsti. Najprej smo naročili kozarec Lemutove rdeče zvrsti Rubido (šest evrov), ki nikoli ne razočara, in kozarec vse popularnejše Markovičeve malvazije (štiri evre in pol). K malvaziji smo se lotili velikih domačih njokov, ki so se zdeli malce premalo kuhani, a več kot konkretno obdani z vsemi elementi, ki naj nasitijo: smetana, sir, slanina, suhi paradižniki, špinača in, jasno, piščančje meso.

Zraven Tilie pa je šel steak govedine wagyu, gotovo najdražja jed v bistroju. Po nekakšnem protokolu ga narežejo pri mizi, a je treba reči, da je bil tanek, menda iz Japonske uvožen kos mesa sicer solidno pečen, bilo ga je vsaj 200 gramov, a je bil malce prehladen. Za 38 evrov zraven ponudijo še sladek krompir in solato.

Ponudba sladic se dnevno spreminja, vedno pa je na voljo lava tortica, ki je lahko v klasični čokoladni različici ali pa pistacijeva, ki smo jo vzeli mi. Simpatična sladica, ki se po nasitnosti niti približno ne more meriti s čokoladno bombo po imenu ferrero rocher. Če poznate čokoladne bombone z lešniki z istim nazivom, naj samo omenimo, da je original pravi bonsai za trzinsko velikanko.